Popolnoma sem pozabila, da moram prijatelju reči, da mi pripelje sesalec, ki ga moram poslati nazaj k staršem. Med selitvijo nisem vedela, kam točno naj ga dam, ker nisem imela prostora in sem ga kar pustila pri prijatelju v avtu. Po skoraj mesecu dni ko sem že popolnoma pozabila, me je pa mami vendarle spomnila, da bi bilo dobro, da ga končno dobi nazaj.
Ker sva se morala s prijateljem še malce uskladiti glede tega, kdaj bi ga lahko pripeljala nazaj, sem morala še kakšen teden počakati, potem sem pa končno lahko sporočila, da lahko naroči dostavno službo, da ga pride k nam iskat.
Naslednji dan sem se zbudila navsezgodaj zjutraj in ugotovila, da sem pozabila spakirati sesalec v škatlo. Ker je bil nastavek tako trdo nameščen, sem ga tudi komaj odstranila, da sem pravzaprav lahko pospravila sesalec v škatlo in jo zapakirala. Ko mi je končno uspelo, pa ni bilo pol ure, ko sem prejela klic od dostavne službe, če lahko prinesem paket. Še dobro, da me ni klical vmes, ko sem se borila s tem, da ga stlačim v škatlo in zapakiram. Ko je bilo tudi to urejeno, sem sporočila domov, da je sesalec na poti in da ga lahko verjetno pričakuje v roku enega dneva.
Naslednji dan je bil sesalec res na njunem naslovu in jaz sem se lahko poslovila, od vseh zadnjih urejanj glede selite iz hiše, v kateri sem bila prej. Sedaj me čaka le še izdelava osebnega dokumenta, ker sem ravnokar tudi prejela, da je stalno prebivališče končno spremenjeno.