Čas tako hitro beži in sedaj, ko gledam, kakšna zaščitna oprema je obvezna za v hribe, se spominjam svojega najstniškega pohoda na Triglav in ne morem verjeti, kako smo bili takrat obuti. Peljala nas je naša teta, ki je imela dve hčerki, tako sva šle zraven še medve z sestro. Jaz se tistih dni spominjam, kot zelo sproščenih, kakšna zaščitna oprema, da bi jaz vedela, da je katera od nas imela kaj od tega ne, tudi da bi teta imela z seboj več stvari jih ni.
Ko takole premišljujem mi enostavno sploh ni jasno, kako smo me lahko šle takšne na Triglav, kakšna zaščitna oprema, če se spominjam, da sem imela navadno bombažno majico in bombažne kratke hlače, najbolj pa me je šokirala moja obutev, kajti imela sem obute navadne superge iz blaga. Še danes se spominjam, kako zelo so me boleli prsti na nogah, ko smo šle dol, ker so prsti nabijali naprej. Komaj sem prišla v dolino, vendar na to ni nihče polagal pozornosti. Da bi danes šla tako na Triglav, mislim, si ne predstavljam, danes je vse več poudarka in opozoril kakšna naj bo zaščitna oprema in kako naj se pripravimo za ta podvig, nekateri se na ta podvig pripravljajo pol leta ali celo več.
Me smo šle, ker smo se tako na hitro odločile. Še danes mi ni jasno, kako je teta prevzela tako z lahkoto to odgovornost in kako je nič ni bilo strah, kajti zaščitna oprema, ki je obvezna za v hribe, je me nismo imele. Spomini na moj prvi vzpon na Triglav so lepi, sproščeni, brez straha in seveda z bolečini nohti, če bi saj imela dobro obutev. Še dobro, da se nikomur ni nič zgodilo, kajti zaščitna oprema je v takšnih hribih res nuja in tega se moramo zavedati, me smo imele hudičevo srečo in takrat se zaradi svoje mladosti sploh nismo zavedale v kakšni nevarnosti smo bile, ker je bila zaščitna oprema že takrat dobrodošla, me pa je nismo imele.